Obupal sem

obupal sem

Obupal sem in to popolnoma. Še več. Postalo mi je popolnoma vseeno.

Obupal sem

Dragi moji. Tokrat pa vam bo res napisal dejansko stanje, ki me je doletelo in tudi končni rezultat. Moje popolno obupanje nad osebami. Pa gremo lepo od začetka.

 

Leta 2015 me je prosilo društvo za pomoč

Rad pomagam in v tem sam ne vidim nobenega problema. Gre za moj čas, znanje in odrekanje čemu drugemu. Društvo me je prosilo, da pomagam socialno šibri družini. Ker je predsednik društva tudi moj prijatelj sem mu pomagal. Namreč starša pri 47 letih, ki sta bila oba brezposelna sta vzdrževala tudi 21 letno hčerko. Hčerka ni delala. Pravzaprav je imela narejeno samo osnovno šolo in to je to. To družino sem hotel spoznati osebno, da se lahko pogovorimo in tudi da sam vidim ali jim lahko pomagam. In spoznali so me.

 

Prvi stik je bil šokanten

Vam lahko povem, da je zame osebno šok, če vidim brezposelne ljudi, kako sedijo doma na kavču in gledajo dodatne plačljive kanale? V času obiska so se vrteli samo plačljivi – dodatni programi, ki jih ponuja naš največji slovenski telekomunikacijski ponudnik. Tudi v času pogovora so se zazirali v TV in kot, da jim je vseeno za mene. Sicer sem prosil, da ugasnejo TV vendar so dejali “da bo sedaj konec“.

Tega dne sem spoznal, da družini ne gre tako slabo. Primanjkuje jim samo denar za najemnino in še kakšno položnico.

 

Pripravil sem jim celoto

Vzel sem si čas. Razmislil. Poklical osebe in prosil za pomoč. Za podporo. Naredil sem tako, kot najboljše znam. Moje delo je bilo narejeno. In spet nazaj obisk k tej čudoviti družini. Kakor dogovorjeno sem jaz naredil vse z moje strani. Sedaj so na vrsti oni. Pravzaprav celotna družina. Da si vsak posameznik najde službo in jo tudi obdrži. Tukaj so me presenetili in se vsi res potrdili, kam vse bomo poslali prošnje za delo. Po nekaj mesecih je oče prišel na razgovor in malo kasneje še njegova žena. To je bilo meseca avgusta 2015. Delo sta dobila in tudi pogodbo. Bila sta pridna delavca. Njuna hčerka pa ni prihajala na razgovor, ker je pošiljala prošnje za delovna mesta za katere nima ne izobrazbe niti ne izkušnje.

 

Marca 2016 sem doživel spet šok

Poklical me je prijatelj društva in spet prosil, da gremo malo na obisk. Pa sem šel. V rokah so mi kazali najemno pogodbo in da jih stanodajalec meče ven in stanovanja, ker ne plačujejo ne stroškov, kaj šele najemnine. Pa sem rekel “pa saj ste zaposleni“, pa sem dobil odgovor “da že od decembra 2015 več ne“. Ko izvem, da sta oba starša dala odpoved, ker jima je delo bilo preveč dolgočasno sem se moral res zadržati, da nisem kaj preveč rekel. Jojjj …. Po nekaj minutah, ko sem ne res malo umiril in začel razmišljati, kakšne rešitve še poznam pa sem doživel ponoven šok. Njuna hčerka je prišla domov in vsa vesela pokazana njen novi gsm aparat iPhone. In njuna starša, brez dela in brez prebite pare sta bila zelo vesela. V tem danem trenutku sem obupal. Pogledam mojega prijatelja, ki si zelo prizadeva pomagati tej družini, se vstanem in rečem, da ga počakam v avtu. Prav nobenemu ni bilo jasno zakaj grem. Šel sem.

 

Slabo leto za to družino

Leto 2016 je bilo slabo za to družino. Ne samo, da sem se jaz odrekel, da jim še naprej pomagam, odrekli so se tudi drugi. Meni osebno to sploh ni fajn, a kljub temu, če nekomu pomagaš bodi vesel, da ti nekdo pomaga. Ne pa, da se celota vzame kot samoumevno in da so društva primorana, da pomagajo vsakomur. Ne-ne.

 

Toliko na kratko
Držim pesti za vaš uspeh
Sandi