Poslovna skrivnost

Poslovna skrivnost

Poslovna skrivnost

Poslovna skrivnost je nekaj zakaj se moramo prekleto zavedati, preden kaj izrečemo, kar ne bi smeli.

 

 

Poslovna skrivnost

Več na sodnapraksa.si

Za podatek, ki je predmet poslovne skrivnosti je značilno, da je znan le določenemu omejenemu krogu ljudi. Podatek, ki je znan ali dostopen širšemu krogu, že po naravi stvari ne more veljati za poslovno skrivnost. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost.

 

oziroma zavrnitev revizije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka v reviziji smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj sodba sodišča prve stopnje ne bi vsebovala razlogov o tem, zakaj tožnik z razkritjem spornih podatkov ni storil očitanih kršitev. Ta kršitev ni podana, saj sta se tako sodišče prve kot tudi druge stopnje podrobno opredelili do vsakega posameznega razkritega podatka in tudi obrazložili, zakaj razkritih podatkov ne štejeta za poslovno skrivnost.

8. Materialno pravo je bilo delno zmotno uporabljeno

Poslovna skrivnost

9. Dolžnost varovanja poslovne skrivnosti ureja ZDR v 36. členu. Ta v prvem odstavku določa, da delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. V drugem odstavku določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Delavec je v tem primeru odgovoren, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov. Pojem poslovne skrivnosti je opredeljen tudi v 39. členu ZGD-1, ki določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer so družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek).

10. Pri uporabi citirane določbe je treba upoštevati namen varovanja poslovne skrivnosti, ki je varstvo konkurenčnih prednosti podjetja. Za podatek, ki je predmet poslovne skrivnosti (ta je lahko v materializirani ali nematerializirani obliki) je značilno, da je znan le določenemu omejenemu krogu ljudi. Podatek, ki je znan ali dostopen širšemu krogu, že po naravi stvari ne more veljati za poslovno skrivnost. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost. Iz citiranih zakonskih določb tudi izhaja, da mora v prvi vrsti delodajalec določiti podatke, ki se štejejo za poslovno skrivnost (prva kategorija podatkov), le izjemoma pa za takšno skrivnost veljajo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba (druga kategorija podatkov). V zvezi s prvo kategorijo podatkov velja, da nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi manj pomembne podatke – odločitev je prepuščena njemu samemu, pri drugi kategoriji podatkov pa mora biti potreba po varstvu

očitna.

11. Pravilnik o poslovni skrivnosti tožene stranke v 2. členu določa, da za poslovno skrivnost veljajo vsi podatki, informacije ali dokumenti, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (prvi odstavek). Ne glede na predhodni odstavek veljajo za poslovno skrivnost tožene stranke še zlasti:… kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne strateške in poslovne usmeritve tožene stranke; pogajalska izhodišča za sklepanje pogodbenih razmerij;…; informacijski programi; …;idejne tehnične in vsebinske strategije trženja tožene stranke. V 3. členu je določeno, da za poslovno skrivnost prav tako veljajo vsi podatki, informacije ali dokumenti, za katere uprava tožene stranke ali od nje pooblaščena oseba s sklepom ali na drug primeren način določi, da gre za poslovno skrivnost.

Glede posameznih očitanih kršitev dolžnosti varovanja poslovnih skrivnosti

12. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožniku se očita, da je navedene kršitve storil s tem, ko je dne 21. 5. 2009 za časnik D. nepooblaščeno podal intervju in dne 27. 5. 2009 za isti časnik podal izjavo, v katerih je razkril podatke tožene stranke, ki predstavljajo poslovno skrivnost ter prizadel ugled tožene stranke in ji tako povzročil škodo.

13. V zvezi s podatki, ki jih je tožnik razkril za časnik D. je sodišče prišlo do naslednjih ugotovitev. Glede projekta O., je sodišče ugotovilo, da je tožnik v intervjuju razkril podatek o imenu projekta, podatek o ceni za nepremičnino in o celotni ceni projekta. Strateški razvojni program tožene stranke 2009-2013, ki ima oznako zaupno, v okviru strateškega cilja 6 vsebuje podatek o iniciativi širjenje ponudbe storitev (bolnišnice, domovi za ostarele, pomoč na domu). Ta program ne vsebuje imena projekta in navedbe cen za nepremičnino in celotnega projekta. Ta iniciativa je vpisana tudi v Poslovni plan tožene stranke za leto 2009, z oznako strogo zaupno, prav tako brez navedb konkretnih zneskov in imena. Tožena stranka je januarja 2009 izdala brošuro z naslovom Povzetek strateškega programa tožene stranke za obdobje 2009 – 2013, v kateri je v okviru strateškega cilja 6 objavila širjenje ponudbe storitev (bolnišnice, domovi za ostarele, pomoč na domu). Brošura, ki je namenjena javnosti, torej vsebuje podatke o strateškem cilju 6 kakor navedeni strateški razvojni program in poslovni plan, zaradi česar tožnik ni kršil dolžnosti varovanja poslovne skrivnosti po drugem odstavku 2. člena oziroma po 3. členu Pravilnika o poslovni skrivnosti tožene stranke, s tem ko je v intervjuju govoril o nakupu in gradnji centra za zdravje. Podatki, ki jih je tožena stranka označila za zaupne (namen širjenja ponudbe storitev z bolnišnicami, domovi za ostarele,…), so bili javnosti znani že pred objavo spornega intervjuja. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem nižjih sodišč, da samo ime O. ne more predstavljati poslovne skrivnosti. Vprašanje pa je, ali je z razkritjem cene za posamezno nepremičnino in cene celotnega projekta tožnik kršil svojo dolžnost varovanja poslovne skrivnosti po prvem odstavku 2. člena Pravilnika o poslovni skrivnosti tožene stranke, ki določa, da za poslovno skrivnost veljajo vsi podatki, informacije ali dokumenti, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba oz. po drugem odstavku 36. člena ZDR, ki vsebuje skoraj identično določbo. Pri odgovoru na to vprašanje se je treba najprej vprašati, ali ta podatek za toženo stranko pomeni konkurenčno prednost in če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali je očitno, da bi z razkritjem takega podatka nastala občutna škoda. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da ti podatki za toženo stranko v razmerju do njenih konkurentov niso mogli predstavljati nikakršne konkurenčne prednosti. Ker ti podatki take narave nimajo, ne gre za podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost po prvem odstavku 2. člena Pravilnika o poslovni skrivnosti tožene stranke oz. po drugem odstavku 36. člena ZDR.

14. Glede sodelovanja tožene stranke z

M. J.

nižji sodišči ugotavljata, da je bilo to poslovno sodelovanje javnosti že znano, edini podatek, ki novinarki ni bil znan je bila višina mesečnega plačila, ki ga je ta prejemal in ki ga je

tožnik v intervjuju razkril. Nadalje sta ugotovili, da podjemna pogodba ni označena kot poslovna skrivnost, 9. člen te pogodbe o varovanju poslovnih skrivnosti pa zavezuje podjemnika in da tožena stranka ni dokazala, da bi šlo v zvezi s spornim podatkom za poslovno skrivnost po prvem odstavku 2. člena Pravilnika o poslovni skrivnosti tožene stranke oz. po drugem odstavku 36. člena ZDR. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje (na katerega je revizijsko sodišče vezano), tožnik s tem dejanjem ni storil očitane kršitve.

15. Glede projekta I. – uvajanje priporočil za področje upravljanja računalniških storitev – sta nižji sodišči ugotovili, da je bil v intervjuju razkrit podatek o tem, da je prejšnja uprava v letu 2006 pri družbi N. d.o.o. naročila ta projekt, za katerega so se konec leta 2008 dogovorili, da ga končajo, tožniku pa so v januarju 2009 sodelavci povedali, da so v poslovnem planu za leto 2009 za ta projekt, na zahtevo F. H. in ob odobritvi B. A. ponovno morali rezervirati 60.000,00 EUR za družbo N. d.o.o. Nižji sodišči nadalje ugotavljata, da Poslovni plan tožene stranke za leto 2009, ki nosi oznako „strogo zaupno“ teh podatkov (vsaj zneskovno) ne vsebuje, prav tako pa jih ni možno uvrstiti pod katero od rubrik, ki so navedene v drugem odstavku 2. člena Pravilnika o poslovni skrivnosti in da tako tožena stranka ni dokazala, da so bili razkriti podatki opredeljeni kot poslovna skrivnost. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožena stranka ni izkazala, s čim naj bi bil s tem razkritjem prizadet njen konkurenčni položaj. Revizijsko sodišče, glede na tako ugotovljeno dejansko stanje zaključuje, da razkriti podatki ne predstavljajo podatkov, ki so bili označeni kot poslovna skrivnost prav tako pa ne gre za podatke, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost in za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba po prvem odstavku 2. člena Pravilnika o poslovni skrivnosti tožene stranke oz. po drugem odstavku 36. člena ZDR.

16. V zvezi s programom S., o katerem je tožnik govoril v pismu, ki je bilo objavljeno v časniku D. dne 27. 5. 2009 (v intervjuju za isti časnik z dne 21. 5. 2009 tožnik o tem ni govoril) , je bilo ugotovljeno, da je tožnik povedal, da gre za pogodbo o implementaciji internih modelov upravljanja s tveganji v povezavi z usmeritvami S. s podjetjem G. d.o.o. Nadalje je povedal, da je predlog za sodelovanje s tem podjetjem podal B. A., da je ta zagotovil, da družbi uspešno sodelujeta že od leta 2006, ko je G. d.o.o. toženi stranki zagotovil modul za knjiženje vrednostnih papirjev po novih računovodskih standardih, ter da je zagotovil, da je ta družba v letu 2007 uspešno implementirala module za analizo naložb ter da se projekt vsebinsko nanaša na sektor za finance, računovodstvo in kontroling, zaradi česar sta odgovorni osebi za implementacijo projekta B. A. in G. A. Tožena stranka se sklicuje na to, da je projekt sestavni del poslovnega plana tožene stranke za leto 2009 in razvojnega programa za obdobje 2009 – 2013, ki sta oba opredeljena kot strogo zaupna. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem ugotavlja, da razen imena projekta „S.,“ dejstva, ki jih je tožnik navedel v objavljenem pismu, sploh niso zajeta v obeh navedenih dokumentih. Poleg tega je ugotovilo, da so bili podrobni podatki o podatkih o pogodbah z družbo G. d.o.o. (vključno z nazivom projekta „S.“) objavljeni v časniku D. na podlagi izjav predsednika uprave B. A. že 15. 5. 2009, torej že pred sporno objavo pisma tožnika v istem časniku dne 27. 5. 2009. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da so bili ti podatki javnosti že znani, že po naravi stvari ne more iti za podatke, ki bi predstavljali poslovno skrivnost.

Glede očitka, da ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja

17. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožniku v odpovedi očitala, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja po 236. členu Kazenskega zakonika RS (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji), ki obravnava kaznivo dejanje izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti. Ta člen v prvem odstavku določa, da kdor neupravičeno v nasprotju s svojimi dolžnostmi glede

varovanja poslovne skrivnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so poslovna skrivnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali jih zbira z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let.

18. Glede na zgoraj navedeno, podatki, ki jih je razkril tožnik niso predstavljali poslovne skrivnosti, zaradi česar ne gre za kršitev z znaki kaznivega dejanja po 236. členu KZ-1.

Glede očitka škodljivega ravnanja

19. Tožniku tožena stranka v odpovedi med drugim očita tudi, da je podal žaljive in neresnične izjave o tem, da so „nekateri nadzorniki tožene stranke postavili svoj osebni interes nad interes zavarovancev“ in o „vmešavanju stare uprave“ ter z izjavo o „visokih stroških analiz in izdelave projektne dokumentacije, ki jih bo dr. A. pred javnostjo težko upravičil.“ S tem naj bi prizadel ugled, dobro ime in poslovne interese tožene stranke, s čimer ji je ali bi ji lahko povzročil škodo. To naj bi predstavljalo kršitev 35. člena ZDR, 7. člena individualne pogodbe ter načela lojalnosti do tožene stranke, določenega v prvem odstavku 9. člena Kodeksa.

20. Na podlagi 35. člena ZDR se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Ob razlagi tega člena v konkretnem primeru je treba upoštevati tudi 39. in 40. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava RS, Ur. l. RS, št. 33/91) in pa 7. ter 183. člena Obligacijskega zakonika (OZ. Ur. l. RS, št. 83/2001). Določba 39. člena Ustave RS določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja ter da vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Določba 40. člena Ustave RS določa, da je zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s

katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.

21. Določba 7. člena OZ določa, da so pravice iz obligacijskih razmerij omejene z enakimi

pravicami drugih in da jih je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom (prvi odstavek) ter da gre za navidezno izvrševanje pravice, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje (tretji odstavek). Določba

183. člena OZ določa, da za okrnitev ugleda ali dobrega imena, prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če okoliščine primera to opravičujejo.

22. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici (nepremoženjski kategoriji), ki ju pravo priznava tudi pravnim osebam. V primeru gospodarskih subjektov pa je poslovni ugled tudi premoženjska kategorija. Vzročna zveza med izjavo o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe in okrnitvijo ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe bo podana takrat, kadar bo vsebina te izjave neresnična (glej tudi 177. člen OZ). Če namreč v resnici nastopijo določena dejstva oziroma okoliščine, ki objektivno krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe, so vzrok za okrnitev ugleda oziroma dobrega imena ta dejstva oziroma okoliščine same in ne objava teh dejstev.

23. V zvezi z vprašanjem, ali je tožnik z izjavami, ki jih je podal, kršil 35. člen ZDR je treba upoštevati delavčev namen, njegov položaj, način in njegovo stanje v času izražanja, vrste napada in podobno. Nižji sodišči sta ugotovili, da so mediji pred tožnikovim intervjujem in izjavo objavili številne članke, v katerih so se tožniku očitale kršitve, med drugim so bila tudi namigovanja na njegove „seks avanture,“ da na področju informatike, za kar je bil pri toženi stranki zadolžen, ni naredil ničesar, da je pisal anonimke zoper predsednika uprave B. A., da so bili zaposleni s tožnikove strani nenehno ustrahovani in da je tožnik delal le v svojo korist in v nasprotju z navodili predsednika uprave B. A. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik takrat proti predsedniku uprave tožene stranke in petim od šestih članov nadzornega sveta tožene stranke vložil kazenske ovadbe. Nadalje je bilo ugotovljeno še, da je tožnik z intervjujem in izjavo želel le braniti svoje ime in ugled.

24. Na podlagi zgoraj citiranih določb 39. in 40. člena Ustave RS je tožniku

zagotovljena svoboda javnega nastopanja in pa pravica do odgovora na javno objavljeno informacijo. Ta pravica (oz. svoboščina) pa ni neomejena, ampak je omejena z enakimi pravicami drugih. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v medijih javno predstavljen kot oseba, ki je tako ali drugače škodovala toženi stranki. Po prepričanju revizijskega sodišča je imel tožnik pravico na enak način javno odgovoriti na te očitke. Pri tem ni pomembno, ali je bil vir javno objavljenih (za tožnika škodljivih) izjav tožena stranka ali pa kdo drug. Pomembno je, da so bile o tožniku objavljene določene trditve, na katere je imel pravico odgovoriti na enak način. Tožnik je bil prepričan v resničnost svojih izjav in je predhodno tudi vložil kazenske ovadbe proti osebam, ki jih je s svojimi javnimi izjavami obremenil. Namen teh izjav (kakor je bilo ugotovljeno) ni bil škoditi toženi stranki, ampak braniti svoje dobro ime, zaradi česar ni ravnal v nasprotju s 7. členom OZ. Dolžnost delavca vzdržati se vseh ravnanj, ki škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, ni absolutna. V konkretnem primeru je imel tožnik pravico odgovoriti na očitke zoper njega in braniti svoje dobro ime.

25. Po ugotovitvah sodišča druge in prve stopnje tožena stranka ni dokazala vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem tožnika. Trend naraščanja števila odpovedi zavarovalnih pogodb se je začel še preden sta bila tožnikov intervju in izjava objavljena (točka 22 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Da je bila taka zatrjevana škoda v celoti oziroma izključno posledica tožniku očitanih kršitev, ni mogoče trditi.

Glede kršitve Pravilnika o komuniciranju delavcev in Kodeksa

26. Pravilnik o komuniciranju delavcev v 7. členu določa, da delavci tožene stranke, ki niso določeni kot govorci tožene stranke, brez predhodnega soglasja uprave medijem ne smejo posredovati uradnih izjav, intervjujev ali komentarjev v povezavi s toženo stranko in njenim poslovanjem. Prav tako ni dovoljena samoiniciativna objava vsebin o toženi stranki v medijih, ki toženi stranki povzročijo ali bi ji lahko povzročile moralno ali materialno škodo. Kodeks v 14. členu določa, da sme delavec nastopiti v javnosti ali javno objaviti prispevek v zvezi s svojim delom v toženi stranki le v skladu s pravilnikom, ki ureja komuniciranje delavcev tožene stranke. Delavec ne sme javno komentirati poslovanja tožene stranke, razen če je to sestavni del njegovih nalog oziroma če ga za to pooblasti uprava tožene stranke, v skladu s pravilnikom, ki ureja komuniciranje delavcev tožene stranke.

27. Tožnik ni kršil zgoraj citiranih določb pravilnika in kodeksa iz enakih razlogov, kakor so navedeni v obrazložitvi glede očitane kršitve 35. člena ZDR. Kot že rečeno, je imel v

konkretnem primeru tožnik pravico javno odgovoriti na javno objavljene očitke zoper njega in braniti svoje dobro ime.

Glede višine prisojene odškodnine namesto reintegracije in glede datuma razveze pogodbe o zaposlitvi

28. Odškodnina po 118. členu ZDR pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja, najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo v višini ene do 18 plač, kriterije za njeno odmero pa je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oziroma poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnost delavca pri iskanju nove zaposlitve. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, niti odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

29. Morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu je lahko le eden od kriterijev za določitev višine odškodnine. Delavec ima izbiro: vrnitev na delo k

delodajalcu in bi bil v tem primeru upravičen do razlike v plači (brez odškodnine po 118. členu ZDR) ali pa sodno razvezo z odškodnino, pri kateri se nižja plača pri drugem delodajalcu upošteva le kot kriterij za določitev višine

odškodnine. Le kot kriterij in ne kot odškodnina v višini dejanske razlike v plači. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR pravilno upoštevalo tudi kriterij manjše plače pri drugem delodajalcu (točka 26 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in odmerilo odškodnino v višini štirih plač. Sodišče druge stopnje pa je tožniku ob zmotni uporabi materialnega prava ločeno prisodilo odškodnino po 118. členu ZDR in odškodnino zaradi razlike v plači.

30. Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih kriterijev za odmero odškodnine po 118. členu ZDR je po presoji revizijskega sodišča odškodnina v višini ene tožnikove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (11.766,81 EUR), pravična odškodnina tudi ob upoštevanju tožnikovega prikrajšanja pri plači. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč med drugim namreč izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen manj kot dve leti in da se je javljal samo na vodilna delovna mesta direktorjev, s čimer je tudi sam prispeval, da je bil toliko časa brez službe (točka 18 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

31. Po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja “najdalj do odločitve sodišča prve stopnje”. Taka določba po eni strani pomeni, da je datum odločitve sodišča prve stopnje (o nezakonitosti odpovedi in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) le skrajni rok, do katerega sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja. Glede na ugotovitev, da se je tožnik dne 15. 2. 2011 zaposlil pri drugem delodajalcu, mu ni mogoče priznati delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, t.j. do 24. 1. 2012, saj delavec istočasno ne more biti v dveh delovnih razmerjih, kakor v reviziji utemeljeno opozarja tožena stranka. Trajanje delovnega razmerja ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je v primeru, ko se delavec zaposli drugje, torej mogoče delavcu priznati le do eventualne nove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Če bi pogodba o zaposlitvi veljala do 24. 1. 2012 bi to pomenilo tudi obstoj delovnega razmerja do takrat in torej dejansko priznanje dvojnega delovnega razmerja za isto obdobje.

32. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani, zaradi česar je na podlagi 378. člena ZPP revizijo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

33. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP.

Zveza:

ZDR člen 35, 36, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2, 118.
ZGD-1 člen 39.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.10.2013

 

Sodba VIII Ips 211/2012
ECLI:SI:VSRS:2013:VIII.IPS.211.2012
Evidenčna številka: VS3005883
Datum odločbe: 02.09.2013
Opravilna številka II.stopnje: VDSS Pdp 505/2012

 

 

 

 

 

 

Posted in Tips – smart tips.